[ Pobierz całość w formacie PDF ]

da mu je roka zdrsnila z roba mize, glava je pa neusmi-
ljeno kinknila na eno ali drugo stran, se je zdaj mahoma
predramil, da bi se udele�il preva�nega obreda Ceneto-
vega in Tinetovega pobratenja.
�Vse po pravilih,� je �en�al Cene, a tedaj je to idilo
raztre0 �il odsekani staccato olimpijine hupe.
�Ste sli0 ali?� je opozoril Tine. Nekako se mu je po-
sre�ilo, da se je izmuznil Cenetu.
�Od danes sem za tebe ti! Ti, Cene! Mogo�e nisva pila
bratov0 �ine?� je zatarnal Kerin. �Vedno me mora0 kli-
cati Cene, tudi pred vsemi tistimi napihnjenci .�.�.
hinavci in grabe�ljivci .�.�.� se je �e jokal Cene.
Tine je sprevidel, da sam ne bo opravil ni�esar. Pija-
ni kolega, ki ga je Cene ogovarjal z Janezom, je bil tako
trhel in majav, da na njegovo pomo� ni mogel ra�una-
123
�AROMETI
BESeDA
ti. Na hitro se je odlo�il in poklical Stano, ki je za to�il-
no mizo pomivala kozarce.
�Pomagaj mi no, Stana,� je rekel, �samo toliko, da ga
zvle�eva v avto. Kaj ste ga le tako napojili?�
Prijela sta ga vsak na eni strani, vendar je bil tako
bete�no svin�en, da sta ga bolj vlekla po tleh, kakor ne-
sla. Ni� se ni upiral, pomagal jima pa tudi ni. Imela sta
vra�je delo in 0 lo je po�asi, toda 0 lo je le. Njegov Janez,
slok dolgin s trpe�im pijanskim obrazom in s tenkimi,
okroglo uvitimi nogami v razcapljanih 0 olnih, se je opo-
tekal za njimi.
Resnik se je kislo namrdnil, ko sta Ceneta pritresla do
olimpije. Tisto malo pivo ga ni ni� potola�ilo; najhuj0 o
grenkobo mu je sicer poplaknilo, obenem pa mu je
vzbudilo praskajo�o �ejo in mu �udno vznemirilo �e do-
kaj uravnove0 eni �elodec. Ni� si ne more pomagati.
Doma 0 e ne bo takoj, a tudi ko bo doma, bo tam Lina.
Tisto z njo 0 e ni v redu in 0 e lep �as ne bo. Marsikaj bo
0 e moral prestati, da bo vsaj za silo pozabljeno, in pre-
stajati bo za�el �e nocoj, kot je amen v o�ena0 u.
�Cene, �e bi tebe enkrat dobil treznega!� je zarenta�il,
ko sta onadva nadlo�nega Kerina pehala na klop zadaj.
�Kak0 en pa sem zdaj, misli0 , �e ne trezen?� se je s �is-
to malo zavesti branil Kerin in se bla�eno opustil, br� ko
je za�util varno trdnost pod seboj; in ko je olimpija
kon�no znova brzela po gladki asfaltni cesti, je bil Cene
124
�AROMETI
BESeDA
na zguljenih, pra0 nih blazinah avtomobila �e potonil v
�udoviti svet pozabe.
Tudi Resnik si je na vse na�ine prizadeval, da bi vsaj
malo zadremal, a se mu to nikakor ni posre�ilo. V mislih
se je vedno znova trdovratno vra�al v hotel in pred o�mi
mu je migala Binetova roka z ra�unom: Pazite.
Pazite. Pazite. Pazite.
Kaj pa drugega, hudi�a! Saj pazimo. Pazimo, da se
skoraj pretrgamo, pa nam ni� ne pomaga.
Ne pazite dovolj. Paziti se nikoli ne da dovolj. Drob-
cena napaka, neznaten spodrsljaj, in te imajo v 0 apah.
Potem je konec s teboj.
Menda se mu vendar ni treba 0 e �esa bati?
Z Marellijem sta vse lepo zabrisala.
Nih�e ne bi mogel ni�esar najti.
Toda �e bi ga poklicali na zasli0 anje in ga .�.�. malo
zavrteli?
Da bi ga malo zavrteli, tega ne bi prenesel. Preslabe
�ivce ima. Izgubil bi tla pod nogami. Sploh to ne bi bil
ve� on, Rudolf Resnik. Na njegovo mesto si stopil nek-
do drug. Nekak0 en beden slabi�. Poniglava figura. Po-
ni�nik in posranec. Vse bi jim povedal, kar ve, in tudi
tisto, �esar ne more vedeti. Samo da bi ga �imprej pus-
tili pri miru in nagnali domov.
To ni strahopetnost. Naj kdo ne misli, da je to straho-
petnost!
125
�AROMETI
BESeDA
To so samo �ivci.
Pa ga menda ja ne bodo 0 latali zaradi take malenkosti,
saj bi bilo sme0 no!
Prekleto.
Za�ela se je pravzaprav vsa ta tragedija �e v�eraj po-
poldne, ko mu je vrag prinesel pod noge Olgo. Po tistem
je 0 lo vse skupaj �edalje bolj naglo, s pospe0 kom, proti
hudi�u.
Samo da bi bil kon�no �e doma, med svojimi 0 tirimi
stenami. �eprav je Lina. Lina mu bo 0 e pomagala. Ved-
no mu je pomagala. Kako ga je samo takrat za0 �itila, ko
so ljudi seganjali v zadruge! Njemu niti ust ni bilo tre-
ba odpreti. Tako se je drla, da jih je vse prekri�ala. �li so
z dvori0 �a, kakor da jih je strela oplazila. �e vselej, kadar
je bilo kaj hudega nad njim, je ona prevzela stvar. Lina
se nikogar ne boji. Na sodnijo gre, in celo na policijo, �e
je treba.
Njemu pa je vse tak0 no odvratno.
To je bil res hudi�ev dan. Pa kako se vle�e! Kot da ga
sploh ne bo konec. In Tine vozi kot obseden! Zdaj zdaj
bo zakinkal. Edina sre�a, da je cesta tod tako ravna, se
nima kam zaleteti. No, razmeroma ravna. In ta strela,
Tine, ima nekak0 en dodatni �ut v dlaneh. Drema, dr�i
za volan in vozi.
Tine premalo spi. Kadar pono�i ne vozi, bi moral kaj
spati, ne pa, da se samo podi za dekleti. Kdo bi to zdr-
126
�AROMETI
BESeDA
�al? Vsakdo se mora vsaj kolikor toliko naspati, druga�e
se ne da delati, ne? �ofer 0 e sploh! Kam pa pride svet, �e
bodo 0 oferji spali samo za volanom? Resnik je na silo
zatisnil o�i.
Tine pa je bil sre�en kakor �e dolgo ne. Prav �udno,
kako miren in sre�en je bil. Vedel je, da pre�ivlja pose-
ben dan. Dan, ko je bil od za�etka do konca na posto-
janki. Vse mu je ponujalo roko. Vse je prihajalo k njemu.
Vse je prispevalo k temu, da se je utrjeval mir, ki ga je bil
navsezgodaj za�util v sebi. Vse ga je nosilo naprej k
izpolnitvi vsega, kar si je od nekdaj �elel.
Kako naj bi ne bil sre�en?
In Tine je bil mahoma spet de�ek. Stopal je po stezi za
potokom. Na eni strani voda, na drugi suha rumena
p0 enica, travniki v nedogled, pas hoste. Hodil je lahkot-
no, kakor da nima tal pod seboj. Tako se hodi po vodi ali
po zraku, v sanjah in v pravljicah .�.�.
Tine se je stresel in se mahoma vrnil v resni�nost.
Zaspal je bil! To se mu ne zgodi pogosto, zgodi se pa;
ve�inoma poleti, ko so dnevi tako dolgi.
Vklju�il je radio. Kar prestra0 il se je, ko je vanj planil
glas, ki je pel: Sta sera, signori, signore, cantiamo l amo-
re .�.�.
Pesem je sanjala naprej o ljubezni, Tine pa je s�del na
visok val, ki ga je nosil, nosil, nosil .�.�. Zatisnil bi o�i, a
ne sme, ker bo druga�e zamudil najva�nej0 e .�.�.
127
�AROMETI
BESeDA
O, madona! Spet je zadremal!
To se mu ne sme ve� zgoditi. Paziti mora na cesto,
sicer pa bosta zdaj zdaj doma. Pazil bo. Pazil ko ris!
�isto malo 0 e, in vse se bo uredilo, vse izpolnilo. Od
tod dalje gre ravna pot, in kakor sonce nanjo sije venec
svetlih las.
Tine je bil tako vznemirjen na poseben na�in. Kakor [ Pobierz całość w formacie PDF ]